Mark 12

12. Poglavje

1In začne jim govoriti v prilikah: Zasadil je človek vinograd in ga ogradil s plotom, in je izkopal klet in je sezidal stolp, in ga je izročil vinogradnikom, ter je odpotoval. 2In ko je bilo čas, pošlje k vinogradnikom hlapca, da bi od vinogradnikov prejel pridelkov iz vinograda. 3Oni pa ga zgrabijo in pretepo in pošljejo praznega. 4In zopet pošlje k njim drugega hlapca; in temu razbijejo glavo in ga osramoté. 5In pošlje drugega, in tega ubijejo, in mnogo drugih, ki jih nekatere pretepo in nekatere ubijejo. 6Še enega je imel, sina ljubljenega: tega pošlje naposled k njim, rekoč: Sina mojega se bodo bali. 7Oni pa, vinogradniki, reko med seboj: Ta je dedič. Pridite, ubijmo ga, in naša bo dediščina. 8Ter ga zgrabijo in ubijejo, in ga vržejo ven iz vinograda. 9Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Pride in vinogradnike pogubi, in vinograd dá drugim. 10Niste li brali tudi tega pisma: „Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu; 11od Gospoda se je zgodilo to, in čudno je v očeh naših“. 12In gledali so, da bi ga ujeli, ali zbojé se ljudstva. Spoznali so namreč, da je zoper nje povedal to priliko. In pustili so ga ter odšli. 13In pošljejo k njemu nekatere farizejev in Herodovcev, da bi ga ujeli v besedi. 14In ko pridejo, mu reko: Učenik, vemo, da si resničen, in ti ni nikogar mar, kajti ne gledaš ljudem na lice, temuč v resnici učiš pot Božjo. Ali je prav dati cesarju davek ali ne? Naj ga damo ali ne damo? 15On pa, ker je spoznal njih hinavstvo, jim reče: Kaj me izkušate? Prinesite mi denar, da pogledam. 16Oni pa prineso. In jim reče: Čigava je ta podoba in napis? Oni mu pa reko: Cesarjeva. 17Jezus pa jim veli: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. In silno se mu začudijo. 18In pridejo k njemu saduceji, ki pravijo, da ni vstajenja, in ga vprašajo, govoreč: 19Učenik! Mojzes nam je napisal: Če komu brat umre in zapusti ženo, otrok pa ne zapusti, naj vzame njegov brat ženo njegovo in zbudi seme bratu svojemu. 20Bilo je sedem bratov; in prvi vzame ženo in umre, in ne zapusti zaroda. 21In vzame jo drugi in umre, ne zapustivši zaroda. Tudi tretji tako. 22In vseh sedem ne zapusti zaroda. Naposled za vsemi umre tudi žena. 23Ob vstajenju torej, ko vstanejo, čigava izmed njih bo žena? Kajti sedmeri so jo imeli za ženo. 24Jezus jim reče: Se li ne motite zato, ker ne poznate pisem, ne moči Božje? 25Kadar namreč iz mrtvih vstanejo, se ne ženijo in ne možé, ampak so kakor angeli v nebesih. 26Za mrtve pa, da vstajajo, niste li brali v Mojzesovi knjigi, pri grmu, kako mu je Bog govoril, rekoč: „Jaz sem Bog Abrahamov in Bog Izakov in Bog Jakobov“? 27On ni Bog mrtvih, ampak živih. Zelo se motite. 28In pristopi eden pismarjev, ki je slišal, kako so se prepirali, in ker je videl, da jim je dobro odgovoril, ga vpraša: Katera je prva zapoved od vseh? 29Jezus odgovori: Prva je: „Sliši, Izrael! Gospod, naš Bog, je edini Gospod. 30In ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje in iz vse moči svoje.“ 31Druga je ta: „Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe“. Večje od teh ni druge zapovedi. 32In reče mu pismar: Dobro, učenik; po resnici si povedal, da je Bog eden, in da ni drugega razen njega; 33in ljubiti ga iz vsega srca in iz vse pameti in iz vse moči, in bližnjega ljubiti kakor samega sebe: to je več od vseh žgalnih žrtev in daritev. 34In Jezus, videč, da je pametno odgovoril, mu reče: Nisi daleč od kraljestva Božjega. In nihče si ga ni upal več vprašati. 35In Jezus odgovori in reče, učeč v templju: Kako pravijo pismarji, da je Kristus sin Davidov? 36Sam David je dejal v svetem Duhu: „Rekel je Gospod Gospodu mojemu: Sedi na desnico mojo, dokler ne položim sovražnikov tvojih nogam tvojim za podnožje“. 37Sam David ga imenuje Gospoda; odkod pa je on sin njegov? In preprosto ljudstvo ga je rado poslušalo. 38In govoril jim je v nauku svojem: Varujte se pismarjev, ki radi hodijo v dolgih suknjah in ljubijo pozdrave po ulicah 39in prve stole po shodnicah in prva mesta pri gostijah; 40ki požirajo vdovam hiše in na videz opravljajo dolge molitve. Ti bodo prejeli ostrejšo sodbo. 41In sede Jezus temepljskemu zakladu nasproti in gleda, kako meče ljudstvo denar v zakladnico; in veliko bogatih je metalo mnogo. 42In pride vdova uboga in vrže dva denarca, kar je en vinar. 43In pokliče učence svoje in jim reče: Resnično vam pravim, da je ta vdova uboga vrgla več nego vsi, ki mečejo v zakladnico: 44kajti vsi so vrgli od obilnosti svoje, ta pa je od uboštva svojega vrgla vse, kar je imela, ves živež svoj.